Alpinistični odsek Kamnik

Za eno zadnjih tematik alpinistične šole se nas je v soboto 28.1.2024 zjutraj zbralo devet še vztrajnih tečajnikov v želji po pridobitvi novih znanj iz lednega plezanja. Jutranji zbor se je odvil v manj kot petih minutah in že smo bili na poti v ogretih avtomobilih. Pod vodstvom alpinista Žiga Oražma in Klemna Romšaka smo prispeli v dolino Tamar, kjer smo si na parkirišču pri Planici še malo zategnili gojzarje, nadeli nahrbtnike in jo mahnili za neizprosno hitrim KlemnomJ. Dva tečajnika pa sta izbrala drugo strategijo pristopa s turnimi smučmi, v upanju, da bosta kos Žigi in njegovim smučem.

Nekje do tretjine poti proti koči v Tamarju smo hodili v siju zvezd, ki se je nežno bleščal tako iz pobeljene pokrajine kot iz še nekaj snega na upogibajočih smrekovih vejah. Od koče pri Tamarju smo pot nadaljevali v levo. Pot je bila vedno bolj ozko shojena, dokler nismo zapustili zadnjih dreves, kjer se je pot zožila v shojeno stezico in pred nami se je odprl čudovit pogled na zaledenele slapove. Do slapu smo prispeli skupaj s prvimi sončnimi žarki, ki so ravno v nežnih jutranjih barvah osvetlili vrh Jalovca.

Malo pod centralnim slapom smo odložili nahrbtnike in se oborožili s plezalno opremo. Tako smo se prvič med sabo videli kot ledeni bojevniki, oboroženimi z derezami, cepini, pasovi in vso potrebno osebno opremo. Prva lekcija, ki smo jo dobili je bila, da se najprej obleče pas nato natakne dereze, kar je eden izmed nas po nevednosti demonstriral:p. Seveda smo še počakali turne smučarje, da so s kožami na smučeh prilezli do nas in skupaj smo začeli vajo.

Prvi alpinistični stik z ledom.

Žiga in Klemen sta z naborom naših različnih cepinov malo nad tlemi horizontalno zabila cepine in nam predstavila prvi izziv prečenja s preprijemanjem cepinov. Eden za drugim smo se podali v led in že smo kakšen meter nad tlemi zabijali dereze v gladek prozoren led in se kot mravljice v koloni počasi in natančno premikali po prečki z desne proti levi. Po končani prvi vaji nas je Žiga seznanil s pravili in pravilnimi postopki zavijanja in izvijanja lednih vijakov, kar smo tudi vsak posamezno pod budnim očesom Žige tudi sprobali. Pohvaliti moram vestnost Žige, ki svoje ledne vijake ohranja v perfektnem stanju, saj z zaprtimi očmi zanašajoč se na občutek ne bi vedel ali se vijaki zavijajo v led ali maslo…

Prvi spopad.

Prva sta se z ledom spopadla Žiga in Klemen in nam na top rope pripravila poligon po levi in desni strani centralnega slapu približno dvajset metrsko smer do prvih ledenih sveč, ter dodatno smer na desnem slapu nekaj deset metrov v desno od centralnega slapu. Razdelili smo se v nekaj skupin in že smo začeli s cepini in derezami luknjati led. Ledno plezalno izkušnjo nam je dodatno popestrila letošnja zima, ki ni prav močno pokazala svojih zob, tako da smo v relativno tankem ledu lahko uživali ob tako zvočni kot vizualni spremljavi žuborenja pretakajoče se vode na mestih tudi pod deset centimetrov debelim prozornim ledom. Vsako izmed smeri smo večkrat splezali. Po želji smo sprobali različne cepine in celo plezanje z enim cepinom. Do začetka smo globje zabite cepine s težavo ruvali ven, tako da ni manjkalo tudi povratnih udarcev s cepinom, ko je le ta popustil. Pri udarcih pa je najprej led kar frčal na okoli in na nas pustil tudi kakšen spominek. Proti koncu nam je občutek za led rasel in rasel in plezanje je postajalo vse bolj prijetno. Cepini so kar padali v že prej narejene luknjice, zamahi pa so bili vse bolj natančni in učinkovitejši.

Kaj pa varovanje.

Seveda je zabijanje cepinov in brcanje z derezami v led prav poseben občutek ni pa zadosten za samo varnost. V nadaljevanju nam je Žiga razložil in pokazal kako pravilno poskrbeti za varovanje in vsak od nas je dobil nalogo na varnih tleh narediti sidrišče z dvema vijakoma in abalakov.

Vsega lepega pa je tudi enkrat konec ali pač…

Po vseh vajah, razlagah in uživanju na ledu smo vajo zaključili, spakirali nahrbtnike in se odpravili nazaj proti avtomobilom. Da pa ne bi bilo vsega tako hitro konec smo sklenili, da se podružimo se ob osvežilni pijači in si ob okusni hrani povrnemo nekaj energije. Skupaj z druženjem smo vajo zaključili s prihodom na štartno točko okoli sedme ure popoldne.

ZADNJE OBJAVLJENO

KORISTNE POVEZAVE