Slovenski alpinistični inštruktorji znova učili v Nepalu
V ponedeljek, 25. septembra 2006 se je v Slovenijo vrnila skupina treh alpinističnih inštruktorjev in zdravnik, ki so v Nepalu sodelovali na 20. začetnem alpinističnem tečaju za Nepalce. Skupino in tečaj je vodil Matjaž Šerkezi, poleg njega pa so bili še Franc Oderlap, Rafael Kolbl in zdravnik Rok Maček. Tečaj je potekal v Katmanduju in na območju Langtanga, pokrajini, ki se razteza severno od Katmanduja in meji na Tibet.
V Katmandu smo pripotovali 13. avgusta in takoj pričeli z usklajevanjem programov z Nepal Mountaineering Association (NMA), organizacijo s katero Slovenci sodelujemo že od leta 1979 in smo bili prva država s tovrstno pomočjo. Kasneje sta se nam s podobno obliko pomoči pridružili še francoski E.N.S.A. in avstrijski Eko Himal. 16. avgusta smo uradno začeli s tečajem, katerega je obiskovalo 37 tečajnikov, ki so bili izbrani izmed 120 prijavljenih. Od tega so bile tri nepalske tečajnice in trije tujci – Pakistanka in dva Tajca. Povprečna starost tečajnikov je bila 25 let, trije izmed njih pa so bili nepismeni, zato je bila medsebojna pomoč med njimi še kako potrebna. Kasneje se je izkazalo, da selekcija tečajnikov ni bila najboljša, saj si nekateri izmed njih niso zaslužili svojega mesta na tečaju. Vzrok je v nepravilnih selektivnih testih in velikih pritiskih na NMA s strani agencij, vendar se situacija glede na prejšnja leta močno izboljšuje. Poleg slovenskih je na tečaju sodelovalo še šest nepalskih alpinističnih inštruktorjev. Vsak od njih je imel vsaj tri mesečne izkušnje iz E.N.S.E. Tudi letos je bil z nami Da Gombu Sherpa, s katerim Slovenci uspešno sodelujemo že nekaj let in je s strani NMA zadolžen za vzgojo in izobraževanje mladih kadrov.Čas, ki smo ga preživeli v Katmanduju smo izkoristili za teoretična predavanja in obisk plezalnega vrtca Balaju, ter umetne stene v Karkaniju, ki pa se je izkazala za neprimerno, saj je konstrukcija stene neprofesionalna in nevarna. Nekaj dni dela v Balajuju nam je odvzela stavka, ki ga je povzročila za 100% povišana cena goriva. Vse glavne ceste iz mesta so bile blokirane, prav tako sta se umirila mestni in prometni vrvež.Iz Katmanduja proti hribom smo se odpravili 26. avgusta in naše potovanje z avtobusom zaključili po šestih urah vožnje v vasi Kalikasthan, od koder smo se z dežniki in nahrbtniki peš odpravili v Dunche. Sledili so vsakodnevni pohodi: najprej v Syabru Besi, potem skozi džunglo v Lama Hotel, kjer si jo dobro odnesel, če si konec dneva s kože odrezal le šest pijavk. Tako smo v Kyanjing Gompo prispeli šele po petih namesto v načrtovanih treh dneh. Brez težav pa tudi tokrat ni šlo. V vas naj bi celotna naša oprema prispela s helikopterjem, kar pa se ni zgodilo še naslednje tri dni. Vzrok je bil v slabem vremenu in megli. Kljub temu smo čas koristno izkoristili in bili toliko bolj veseli 2. septembra zjutraj, ko je po dolini Langtanga priropotala ogromna ruska »zverina« z našo opremo.
V vasi smo ostali še naslednje tri dni in dokončali vaje iz skalne tehnike in izpiti.
5. septembra smo odrinili proti baznemu taboru v smeri prelaza Ganja La na višini 5040 m. Težave pa so romale z nami. Bližala se je polna luna in domačini Langtanga so se pripravljali na festival. »Če je festival, potem pa mi ne delamo oz. lahko se dogovorimo za isto ceno in pol tovora.« so vpili vsevprek.In tako smo morali čakati na nosače iz dva dni oddaljenega Syabru Besia. Sledilo je intenzivno napenjanje možganov in improviziranje. Po treh dneh končno prispe vsa oprema. V naslednjih devetih dneh delamo brez počitka. Vstajanje je ob pol sedmih, zajtrk ob sedmih, ob osmih pa že drvimo proti pol ure oddaljenemu ledeniku, ki je postal naš poligon. Na njem v celoti predelamo zimsko in ledeniško tehniko vključno z izpiti. Vsak popoldan nas zalije dež in smo prav veseli, ko ga zadnja dva dni zamenja sneg. Kot bi se gore hotele iz nas delati norca se proti večeru zjasni in na nebu zažari na tisoče zvezd. V daljavi pa se nam v vsej svoji lepoti in veličini pokažeta Langtang Lirung (7246 m) in osem tisočak Shisha Pangma (8027 m).
16. septembra se z vso kramo vrnemo v Kyanjin Gompo. Naslednji dan, proti večeru, imamo podelitev diplom Planinske Zveze Slovenije, ki jo prejme vsak tečajnik. Sledijo zaključni govori in slovo, saj smo zaradi formalnosti, ki jih moram opraviti v Katmanduju slovenski inštruktorji in Da Gombo iz Kyangin Gompe odrinili dva dni prej. Prav tako se nismo udeležili podelitve certifikatov Nepal Mountaineering Association, ki je bila 27. septembra, na svetovni dan turizma.
Tečaj smo uspešno zaključili saj smo predelali celoten program, ki smo ga načrtovali. Kljub slabim vremenski razmeram in številnim zapletom smo inštruktorji med seboj dobro sodelovali in podajali svoje znanje na visoki ravni. Tečajniki so bili po anketi sodeč z našim delom in pridobljenim znanjem zadovoljni.
Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi
Komentarji