Alpinistični odsek Kamnik

Veliki podi zjutraj. Foto: Sebastjan Čebular

Spider v Paklenici

Zadal sem si dokaj visoko leteč cilj, v enem dnevu preplezati smer Spider v Paklenici.
Gre za 350m dolgo smer v Anića kuk-u, s konstantno težkimi raztežaji (6c,6c,7a+,7c,7c+,8a,7a,7b,7b,7b)



Lani decembrom sva z Lukom Grmovškom debatirala o Janezovi in njegovi avanturi v Spiderju. Takrat je Janez Miklavčič prosto uspel v Spiderju, ob njegovem drugem obisku smeri, kjer je več kot polovico cugov moral ponavljati ter z nočjo in dežjem v zadnjem raztežaju uspešno izplezal! Luku pa je še falilo, tako da sva se že takrat zmenila za skupen obisk Paklenice.

In je le prišel čas in vreme. V sredo 8.5. drviva proti Dinkotu. Eno pivo za umiritev živcev potem pa spat, kar na tla kuhinje v kamp Anića kuk.

9.5. Malo čez šest že hodiva proti smeri. Je pa ta dan kar vleklo okoli 25km/h z močnimi suki, ki so se stopnjevali. Važno, da oprimki držijo, veter je k temu pripomogel! Po hitrem ogrevanju do prvega 7c ja šlo gladko potem pa se je začelo.

Za udobno plezarijo in udobje varovalca sva za sabo vlekla prasico s klopco, vodo, hrano in puhovkmi, ki so ta dan prišle še kako prav.

Luka mi razloži 7c, zarinem in na detajlu odletim, no pa se je začelo mi je zvenelo v glavi. v drugo je šlo, enaka zgodba tudi v naslednjem raztežaju. Luka do sem ni imel padca. Za 8a sem vedel, da ima dokaj kratek in intenziven bolder na začetku, kajti to smer sem že plezal z Antekom, ko jo je on študiral pred 8 leti.

Sedaj sva obrala drugo taktiko. Prvi je šel Luka, tako da sem si obnovil spomin in videl problem. 8a mi uspe s prve. Po udobni in dolgi pavzi greva naprej. 7a je zelo luftik. Zadnji trije raztežaji pa veljajo za težke, katere si ne želiš ponavljati.

Veter nama je vrvi na sidrišču obračal nad glavo in razmetaval v vse smeri. Čeprav sva si govorila, da bo čez eno uro že nehal počasi, temu ni bilo tako, je samo še bolj dodalo. Ponavljati sem moral drugi 7b ostalo je šlo s prve. Zanimivo je bilo spet v zadnjih 15metrih, ko si menda že ven iz težkega. Tam so bili sunki tako močni, da sem se tiščal v steno, ko pa je popustilo sem lahko nadaljeval. Magnezij dejansko ni bil potreben saj je vsega odpihnilo.

Po dvanajstih urah plezanja sva na vrhu z novo avanturo. Luka pa bo zagotovo dobil še eno!


Komentarji

Komentiraj

Komentar

Ime