Alpinistični odsek Kamnik

Zeleniške špice. Foto: Sebastjan Čebular

Sveča v Brani

No pa sem jo le dočakal !! Kot vsako leto se večkrat sprehodim tam okoli in po osmih letih ogledov je končno izgledalo izvedljivo, tako spodnja sveča kot nadaljevanje do Osrednje grape …



7.2. 6:00 Z Nejcem Zarnikom sva zmenjena za J Raz Turske gore. Parkirava pod Žagano pečjo. Na dostopu Nejca prepričam, da dostopiva kar po Kotliški grapi. Stene so se obletele, plazovi so potegnili in spodnji slapovi v Kotličih so bili zaliti. Po dobri uri lahke grapice uzrem svečo. “Vuuou” Tudi spodnje plate so dobro zalite. Prehod do sveče pa tudi izgleda ok. Kaj pa zgoraj? Ko prečiva do J raza Turske gore vidim tudi svetlikajoče ledeno zlato zgoraj. Ni več dvoma, tole grem jutri! Do vrha Turske gore sem bil že vse zmenjen. J raz je drugače prav čudovit! Še sonce naju je opeklo. Ampak pogled mi je vseskozi uhajal v Brano.

8.2. 5:20. Z Matejem Vrankarjem sva namenjena v svečo. No pa jo napadiva. 1. raztežaj je izgledal dokaj lahko, ampak prav kmalu sem ugotovil, da je mestoma pod ledom sneg in ne drži tako kot bi moralo. Kljub vsemu najdem dobra mesta za vijake. Malo me je zanohtalo. Matej je hitro pri meni. Sam pa sem si dobro ogledal, kako se bom lotil nadaljevanja. Previsni začetek se je začel ok, vseskozi narahlo pikam v led. Sem levo od sveče na tankem ledu. Tu sem imel možnost iti naravnost ali mogoče desno v svečo. Grem naravnost. Zamahnem. Pod ledom spet sneg. Malo dol, sedaj se spogledujem s svečo, “me že šuta” in svečo dosežem samo z nogo. Spet se stegnem naravnost in previdno izdolbem luknjico in kmalu še eno. “Faak”, obdržim se na spodnjem cepinu. Zgornje luknice ni več. V svečo ne dosežem, nimam druge, gor moram. Uspe mi. Pred mano je debelejši led. Stolčem sveče in udarim. Čez vse poči, da sem kar malo prebledel. “Itak da je počl, če je -10” Pa ravno tu sem hotel dati vijak, spodaj pa trije takratki in to ne do konca v ledu. Spet delam luknjice. Kmalu sem višje, ta dolg vijak je do konca zavit, odleže mi, tudi buteljke že popuščajo. Prečim nad svečo, led je dober, nadaljujem do police, kjer naredim sidrišče. V temu raztežaju nahrbtnika potegnem za seboj. Sledita dva lažja raztežaja do osrednje grape. Po prvem snežišču sledi skok, ki je popolnoma zalit. Še kar se varujeva z vijaki. Po temu raztežaju je grapa lahka. Imava srečo, ker se ne udira, na nekaterih mestih je čisto trdo, potem se spet udira čez gležnje. Samo zaključek grape se je udiralo čez kolena. Na vrhu smeri piha. Ves čas pa že sneži. Skočiva do križa in dol po normalki. Tukaj je spet resno, ker je trdo. Na sedlu si oddahneva in se presrečna zaradi redke ponovitve smeri oddrsava v dolino. 

Če bi letos kak slap več splezal ali malo več drytoolal, bi mi bilo lažje, drugače je pa Turski slap narejen in to ne 1 ampak 3 je ?? Pojdi pogledat, vztrajnost se splača!

Žiga Oražem


Komentarji

Komentiraj

Komentar

Ime