Alpinistični odsek Kamnik

Kamniško sedlo. Foto: Sebastjan Čebular

Tabor Cortina (7. 7. – 10. 7.)

Lep podaljšan vikend v odlični skali in še toliko boljši družbi 🙂



Sedem nadobudnih plezalcev, z veliko pričakovanji, se nas je ob 4. uri zjutraj odpravilo v osrčje Dolomitov. Z dvema težkima in do zadnjega kotička naloženima avtoma smo odrinili proti Cortini d’ampezzo. Vsi željni plezanja po dolomitski skali smo se dogovorili, da bomo naš podaljšan vikend maksimalno izkoristili. Po skoraj štirih urah vožnje je prva skupina prispela na vrh prelaza Falzarego. Iz avta smo potegnili nahrbtnike z opremo in vrvmi ter se vsi nasmejani (nekateri tudi spočiti) odpravili proti najbližjim smerem, saj nam vremenska prognoza ni obetala obilo sonca v mrzlem in vetrovnem dnevu. Urška in Žiga sta se podala v ogrevalno Alpini Kante (III-IV). Anže in Sarah pa sva se preizkusila v smeri Sudkante (V). Druga skupina je zategovala smeri v okolici prelaza Giau. Po zaključku smo zadovoljni in utrujeni svoje vtise predebatirali ob zasluženem pivu in kosu čokoladne torte. Črni oblaki so nas kmalu pregnali v kamp, kjer smo postaviti šotore, skuhali večerjo in naredili bolj in manj perspektivne načrte za petek. V poznih večernih urah sta se nam pridružila še dva nadobudna plezalca Maja in Klemen, ki pa od večine nista bila deležna toplega sprejema, saj smo že podlegli spancu. Naslednji dan je prva skupina plezalcev kmalu po sončnem vzhodu šla proti Tofani. Žiga in Anžeta je čakala celodnevna tura v 800m dolgi smeri Sudwand Dimai (IV), Majo in Klemna pa malo krajša  smer Via Alvera-Pompanin (V+). Pridružil se nam je še plezalski veteran Miha – Vundi , ki je rešil zagato le treh avtomobilov. Z Maticem in Ajdo so se pozno dopoldne odpravili v Picollo lagazuoi und dente Filipponi. Del ženske ekipe se je odločil za Cinque torre, vendar je bil v teh zanimivih stolpih pravi izziv najti smer z malo plezalci, saj kratki dostopi privabijo veliko navez. Podale smo se v dve kratki smeri z vmesnim daljšim počitkom in razgledom na Tofano. Naš dan je bil zapolnjen z ogromno smeha, fotkanja, čvekanja, pa tudi plezanja (dežja ni bilo, če se je kdo spraševal). Zvečer smo družno posedeli v kampu, a nas je mraz hitro pregnal v spalke.

Tretji dan tabora je večina od nas spet cel dan raziskovala Dolomite. Vsi hvaležni za pridobitev Vundijevega avta (in seveda tudi njega), se je celotna skupina lahko prerazporedila po različnih koncih Cortine. Mateja, v navezi z Ajdo, je prišla do svojega cilja – osvojili sta Tofano po smeri Erste Kante (V+). Vzpon se je zavlekel čez cel dan, saj je bilo v smeri lepo število navez, ne le alpinistov, temveč tudi vodičev s svojimi strankami. Matic in Vundi sta preplezala smer v gori Torre del Lago, kasneje pa z namenom regeneracije končala svoj dan v wellnesu, znotraj našega kempa. Klemen in Anže sta se pognala v lepo smer, s skalo boljšo kot v Razu tančic, v prostrani gori Picolla Lagazzuoi. Urška, Maja, Žiga in Sarah smo se odpeljali proti prelazu Giau, od tam pa nadaljevali pot do fascinante gore Listoi di Formin. Ponaša se s pokončno severno steno in prostranimi, a skoraj popolnoma ravnimi podi proti južni strani. Na srečo smo imeli daljši dostop, da smo se lahko dokončno zmenili, v katero smer ali dve bomo zarinili. Urška in Maja sta se odpravili v smer Bolognesi-Weg (IV). Žiga in Sarah sva se odločila poskusiti smer Via Rampe, ki pa je za svojo IV+ izgledala izredno navpično oz. rahlo previsno. S svojo odlično skalo in konstantnostjo ni razočarala. Da bi si ogledali čim več Dolomitov, smo sestopili po markirani poti, ki nas je peljala vse naokoli Listoia di Formin. Zvečer smo si vsi zbrani v krogu, s kozarcem pijače, izmenjali vse dogodivščine tistega dne. V nedeljo, poslednji dan našega tabora, smo zjutraj ponovno do vrha napokali avte. Del skupine je šla s prelaza Falzarego splezati še krajše smeri,  manjšinski del skupine pa je odrinil proti Sloveniji. Za popoln konec smo se krepčali v edini odprti gostilni v Cortini, kjer smo utrujeni od našega podaljšanega vikenda, skoraj v tišini pojedli vsak svojo pico. Analiza je potrdila, da so nam bile vse preplezane smeri izredno všeč in da dolomitska skala nikoli ne razočara. Kljub manjšim dramam je za nami še en odličen tabor nepozabnih spominov in dobre družbe. Hvala Mateji (in Ajdi) za organizacijo in idejo za lokacijo!    

 


Komentarji

Komentiraj

Komentar

Ime