Travnik: Jesih-Lipovec, zimska ponovitev

Po dokaj neobičajno poznem vstopu v 800m steno, sva ostala neomajana in zagnana, da vrh doseževa še danes.
V smeri sva plezala po skali, ledu in škripavcu.

Smer, ki ni prav velikokrat ponovljena zaradi svojih slavnih sosedov, nama je predstavljal uganko in je imela tisto mistično vabljivost. Od prve zimske ponovitve marca leta 1977 je minilo nekaj časa in o smeri nisva našla nobenih drugih informacij kot le te iz Planinskega vestnika.

Plezati začneva šele ob 8:30. Vedela sva, da bo na začetku suho vsaj tako je bilo videti med dostopom. Dostopila sva z Vršiča. Po prvih 3 raztežajih, kjer sneg še ni bil pravi, se znajdem pred detajlom smeri. Črna poč čez previs. Po odlični skali, ki mi jo je bilo kar malo škoda popraskati, preplezam previs nabit s klini, grem mimo drevesa v zajedo in na stojišče. Od tu dalje sva do velike grape vlekla štajerca. Vmes je zanimiv prehod čez okno, ki pa sva ga morala preplezati, ker je bil preveč zasut s snegom. V grapi je sneg že pravi, vmesni skoki naju dobro zaposlijo zato se kar normalno varujeva.

V zgornjem delu nisva pričakovala večjih težav ampak so se našle. Po plezanju levo in desno sva se odločila za možnost čez sistem poči in malih zajed. Po kar nekaj vdihih in izdihih se že v temi znajdem na vrhu. Na ta raztežaj sem prav ponosen in še dobro, da sem veliko drajtulal, ker se ni dalo z rokami. Matiju tudi uspe. Za vogalom naju čaka lažji svet. Na vrhu sva po 10 urah plezanja. Pri sestopu nama je delala družbo polna luna in nenehno vdiranje do kolen. imela sva se super.

prilagam tudi skico če bi se še kdo lotil smeri poleti ali pozimi. Opis s slovenskih sten je kar natančen.

Žiga Oražem