Alpinistični odsek Kamnik

Veliki podi zjutraj. Foto: Sebastjan Čebular

Triglavska magistrala

Trije dnevi lepih razgledov, dobre družbe in super smučarije.



Z Juretom sva imela magistralo že nekaj časa v planu. Tokratni vikend je obetal lepo vremensko “okno” in to sva s pridom izkoristila.

Prvi dan sva začela v pomladnem Bohinju. Kar hitro nama je bilo jasno, da iz prvotnega plana z vzponom čez Žagarjev graben ne bo nič, ker je v dolini čisto premalo snega. Zato se na Vogel odpraviva z nihalko. Po začetnem spustu do sirarne sva imela nekaj orientacijskih težav. Po krajšem ovinku ujameva vodeno skupino, ki jo nato prehitiva in nadaljujeva proti Konjskemu sedlu. Po priporočilu vodnika iz te skupine sva podaljšala vzpon do Govnjaškega kuka in potem odsmučala do koče pod Bogatinom, kjer sva prespala. Popoldne sva se odpravila še do sedla med Gracijo in Srednjim vrhom, iz katerega so bile super razmere za smučat.

Drugi dan se odpraviva proti koči pri Triglavskih jezerih. Tu sva imela nekaj orientacijskih težav, vendar sva hitro našla območje letne poti, kjer sva našla tudi smučino. Od Komne do Prehodavcev sva srečala samo enega turnega smučarja. V bivaku je že bila nastanjena vodena skupina, ki sva jo srečala prejšnji dan. Ker sva bila na Prehodavcih že okoli druge ure, sva se odločila, da odsmučava še Kanjavec, ker so bile razmere za smučanje boljše, kot bodo verjetno naslednje jutro. In imela sva še kako prav, kajti vseh 600 višincev nazaj do bivaka je bila fenomenalna smuka po pomladanskem “putrčku”.  Dan smo zaključili s kičastim sončnim zahodom.

Tretji dan se odpraviva nazaj proti sedlu Hribarice. Kanjavec sva izpustila in se odpeljala v Velo polje, kjer je bila smuka zares odlična, snega je tu veliko in smučaš praktično, kjer ti paše. Ob prihodu na Velo polje se odločiva, da kljub vetru poizkusiva še z vzponom do Kredarice. Hitro najdeva bližnjico po zaliti grapi in v slabi uri sva na Konjskem sedlu. Prečiva do zimske variante do Kalvarije, kjer pa naju začne konkretno premetavati. Pihalo je v sunkih in na višini približno 2300m se odločiva, da z vzponom zaključiva. Pripraviva se na spust, pokličeva prevoz in v slabi uri sva pri Lesi. Tudi tu so bile razmere dobre. Pri Lesi natakneva kože in začneva s sprehodom skoraj do Radovne, ker je cesta zasnežena. 

Naredila sva 65 kilometrov in 4250m vzpona. Vrhunski trije dnevi, ki jih je bilo prehitro konec. Priporočam!


Komentarji

Bravo!! Fouš!

Primož Zore 14. marca 2023

Komentiraj

Komentar

Ime